ESD/antistatične površine

Elektrostatična razelektritev (ESD) je sproščanje statične elektrike ob stiku dveh predmetov. Pogosti primeri ESD so rahli električni udari, ki jih doživimo, ko hodimo po preprogi in se nato dotaknemo kovinske kljuke, ter statična elektrika, ki jo občutimo po sušenju oblačil v sušilnem stroju. Skrajni primer ESD je strela. Čeprav dogodki ESD običajno niso nevarni, lahko v mnogih industrijskih okoljih povzročijo visoke stroške. Za ESD je najprej potreben elektrostatični naboj. Ta se ustvari, ko dva predmeta drgnemo drug ob drugega. Pri tem en predmet dobiti pozitivni naboj, drugi pa negativni naboj. Material s pozitivnim nabojem ima zdaj elektrostatični naboj. Ko ta naboj pride v stik s primernim materialom, se prenese in ustvari elektrostatično razelektritev ali ESD. Toplota, ki se ustvari med pojavom ESD, ima izjemno visoko temperaturo, čeprav tega pri stiku ne čutimo. Ko pa se naboj sprosti v električno napravo, kot je razširitvena kartica, lahko močna toplota naboja stopi ali upari drobne komponente kartice, kar privede do okvare. V nekaterih primerih naprava kljub poškodbam zaradi pojava ESD deluje še naprej. Temu pravimo skrita ali »latentna« okvara, ki jo je zelo težko odkriti in znatno zmanjša življenjsko dobo naprave. Mnoge naprave so dovzetne za nizkonapetostne pojave ESD. Trde diske lahko denimo poškoduje že napetost 10 voltov. Proizvajalci elektronskih naprav zato vključujejo ukrepe za preprečevanje pojava ESD v vseh procesih izdelave, testiranja, dobave in uporabe. Delavci kot zaščito pri delu z napravami nosijo zapestnico ali obutev z zaščito proti elektrostatični razelektritvi ali uporabljajo talno oblogo ESD, da se elektrostatični naboj odvede v tla namesto v napravo. Občutljive naprave je mogoče pakirati z materiali, ki varujejo izdelek pred nabojem. ESD ustrezajo standardom BS EN 61340- IEC61340-4-1